Albin Belar (1864-1939)

Oče seizmologije, doktor kemije, naravoslovja,izumitelj žepnih radijskih sprejemnikov in začetnik javnih radijskih oddaj na slovenskem

 

Albin Belar se je rodil v Ljubljani , 21. Februarja 1864. Bil je sin skladatelja Leopolda Belarja. Po končani ljudski šoli je v  Ljubljani obiskoval nižjo gimnazijo in nato realko, tam je 1883 maturiral. Nato je študiral na visoki tehniški šoli na Dunaju in v  Gradcu ter na univerzi na Dunaju, kjer je postal profesor za kemijo in naravoslovje. Med študijem je poslušal predavanja iz seizmologije, ter po študiju odšel na daljše študijsko potovanje po Italiji, Franciji in Nemčiji, kjer je spoznal pomembne naravoslovce tistega časa. Leta 1890 je doktoriral. Nato je bil imenovan za asistenta za kemijo in naravoslovje na mornarski akademiji na Reki. Tam se je ukvarjal s kemijsko tehnologijo in z drugimi znanostmi. Iz ocene njegovega dela , ki jo je izdalo poveljstvo akademije, je razvidno, da je bil Belar odličen in vsestranski samostojni znanstvenik.

L.1896, po močnem ljubljanskem potresu, se je vrnil v Ljubljano in začel  poučevati kemijo in naravoslovje na ljubljanski realki. Bil je tudi sodni izvedenec za kemijo, kustos zbirke kemijskih učil... , v takrat najbolj znanih znanstvenih revijah je objavljav razprave s področja kemije, mineralogije in geomorfologije, z največjo vnemo pa se je posvečal seizmologiji.

L.1897 je ustanovil prvo potresno postajo na slovenskem, in v tedanji habsburški monarhiji nasploh , ter s tem postavil temelje seizmologije v tedanji državi, Ljubljano pa dvignil na raven pomembnega središča evropske seizmološke znanosti. V naslednjih letih je potresno postajo izpopolnil z doma narejenimi potresomeri (pravil jim je »tremomeri«). V začetku 20. stoletja so bili njegovi potresomeri najboljši na svetu. O potresnih meritvah je pisal v mednarodno strokovno časopisje, v letih 1901-1910 pa je sam izdajal mesečnik Die erdbebenwarte  s prilogo Neueste erdbebenachtrichten in še posebno revijo Monatsmitteilungen, v kateri so bila kronološko analizirana vsa opazovanja njegove seizmološke postaje. Njegove revije so bile poleg neke japonske publikacije najstarejše periodične  publikacije znanstvene seizmološke stroke na svetu.

Belar se je ukvarjal tudi z drugimi področji naravoslovja: kemijo, mineralogijo, geologijo. Ukvarjal se je tudi s tehniko. Bil je izumitelj žepnih radijskih sprejemnikov in postal iniciator javnih radijskih oddaj na slovenskem. Bil je tudi velik ljubitelj gora in prvi predlagatelj zaščite doline Triglavskih jezer. Poleg ljubljanske seizmološke postaje je Belar namestil tudi več seizmografskih aparatov na Češkem ter postavil seizmološko postajo v Beogradu.

Njegovi seizmografi so poleg potresnih pojavov kot kratko-periodne nihalne naprave beležili tudi mikroseizmični nemir. Med prvo svetovno vojno so z njimi na soški fronti ugotavljali lego podzemeljskih rovov na sovražnikovi strani. Svoje izume je Belar vsesplošno uporabljal v človekoljubne namene. Po vojni, ko je srbski okupator zahrbtno ukinil slovensko narodno  vlado in vojsko, ter s hinavskimi manevri prevzel oblast v Sloveniji, je številne pomembne in sposobne slovenske ljudi(znanstvenike, doktorje, profesorje, inženirje) označil za nemškutarje in jih s tem posledično onesposobljal in likvidiral samo zato da bi Slovence čim bolj degradiral ter skušal približati mentaliteti in zaostalosti primitivne Srbije. Belarja so srbske oblasti označile za slovenskega nacionalista in s tem »NEMŠKUTARJA«, samo zato da so Srbi imeli svoj razlog za onesposobit slovenskega »svetovnega« znanstvenika, ker jih je motilo da je postavljal Ljubljano v enega izmed centrov najvišje znanstvene stroke na svetu in s tem v veliko pozornost svetovne javnosti.  L.1919 so srbski organi Belarja označili za nemškutarja, ga vrgli iz lastnega stanovanja v Ljubljani, mu zaplenili vso opremo za znanstveno delo, mu zaplenili celotno knjižnico in arhiv, ter vse to odpeljali v Beograd in tam uničili. Poleg tega so Belarja na silo upokojili, ter ga nenehno opazovali, ustrahovali ter onemogočali njegovo znanstveno delo. Kljub vsej nečloveški agresiji, ki so jo srbske oblasti izvajale nad njim, pa Belar ni odnehal s svojim znanstvenim človekoljubnim delom. Umaknil se je v svojo družinsko vilo v  Podhom pri Bledu, kjer je imel neko manjšo zasebno potresno opazovalnico ter se še naprej trudil razvijati svojo znanost, zavzemal se je tudi za varstvo okolja ter o vsem veliko pisal in objavljav, kar dokazuje slovensko nezlomljivost in življenski optimizem. Zaradi neprestanih pritiskov  in onesposobljanja pa je hudo zbolel in svojega novega observatorija po letu 1930 ni več mogel voditi. Hudo bolan se je zatekel k prijateljem v Polom pri Kočevju. Tam je 1. Januarja 1939 umrl.

Nobenega spoštovanja njegove osebnosti nista izkazovali ne Karađorđevičeva, ne komustična jugoslovanska oblast. Vsakršno javno žalovanje in omenjanje Belarja je bilo v jugoslovanski javnosti prepovedano. Pa tudi vso njegovo zapuščino je zaplenila jugoslovanska policija, ter uničila v Beogradu.


NAZAJ

 
    SLOhosting.com priporoča :