Vsakdo lahko obišče še danes vidne ostanke najstarejše demokracije na svetu v nekdanji Karantaniji, na ozemlju današnje Avstrije. V zgodnjem srednjem veku je tukaj živel slovanski narod, ki preko 100 let ni imel tujih vdorov. Ta narod je izven takratnega dogajanja iznašel demokratičen način vladanja. Ni ga imenoval „demokracija“, kot so ga kasneje Grki, vendar je je bil tudi ta njegov značilen primer.
Karantanija, ki se je nahajala na območju Vzhodnih Alpa (sedanja Avstrija), je nastala na ozemlju nekdanje rimske province Notranji Norik po zatonu Rimskeg cesarstva leta 476 po Kr. Karantci so za izvolitev svojih vojvod iznašli način, ki je prav nekaj romantičnega. Vojvoda je lahko vladal samo s privolitvijo ljudstva. Če jim ni ugajal, so ga lahko odstavili.

Da je karantansko ustoličevanje postalo poznano v svetu, se lahko zahvalimo enemu izmed papežev. Opisal ga je navdušeno papež Piccolomini (Pavel II). S tem je postalo znano tudi pomembnim ljudem po Evropi. Potem, ko je o njem bral v knjigi Jeana Bodina, se je z obredom seznanil tudi Thomas Jefferson, predsednik Združenih držav,. Bilo mu je podlaga pri sestavi ameriške ustave.
O ustoličevanju so pisali tudi drugi pisci, tako M. A. C. Sabellicus (Eneades Rapsodiae Historicae Opera Omnia, Basel 1560) ter P. Mexia (Silva de Varia Lezion, Se villa 1570). Ne gre le za politične teoretike, ki so, kot pravijo, dobili navdih v Karantaniji, ki prav lepo zpričuje, kako je lahko njeno ljudstvo živelo razmeroma v miru, brez nekega avtokratičnega vladarja. Podobni obredu ustoličenja na Knežjem kamnu pa so tudi nekateri primeri ustoličenja kraljev in vladarjev po Evropi.
Med temi je najbolj poznan je legendarni kronanjski kamen iz rumenega peščenjaka, ohranjen v Angliji. Imenujejo ga Stone of Scone (po škotskem samostanu, kjer se je prvotno nahajal). Leta 1296 so ga prenesli v opatijo Westminster in ga namestili pod tamkajšnji kronanjski prestol. Kamen je povezan je s kronanjem vseh škotskih kraljev. Njegovo starejše ime je “Stone of Destiny” ali “Liag Fàil” v škotski galščini, in kaže na pravo versko občutje. Prenos v Anglijo je pomenil, da je bil potem angleški kralj kronan obenem tudi za škotskega kralja.
Ironično je, da danes prvotna slava Karantancev v mednarodnem svetu, zaradi političnega stanja in zaradi srbske politične represije, prešla povsem v zaton. Intrige v tej zvezi so na vsak način zanimive. Zelo verjetno so Knežji kamen uporabljali v podobne namene kakor druge kamne v Evropi, na katerih sto ustoličili kralje in kraljice.
Nekateri ljudje pravijo, da med obredi na kamnu obstaja določena povezava. Kamen, ki so ga uporabljali na Škotskem, in se danes nahaja pod prestolom v opatiji Westminster, je predmet podobnih romantičnih zgodb kot karantanski kamen. Zatrjujejo, kar pa ni dokazano, da gre za izviren kamen, na katerem si je svetopisemski Jakob odpočil glavo in da ga je prenašal okoli sam Mojzes. - O karantanskem kamnu iz časa pred ustoličevanjem ne vemo kaj več, sklepali pa bi lahko na povezavo s Kelti.
Ustoličevanje karantanskega vojvode je potekalo na griču, ki se imenuje Krnski grad (Karnburg), na Koroškem. Tukaj je travnik, kjer se kamen svoj čas nahajal. Na tem mestu, kot navajajo zgodovinski viri, se je vršil tudi obred ustoličenja. Navajamo:
"Na griš prihaja nov vojvoda, obdan s praporji dežele. Spremljajo ga plemiči in vitezi. V eni roki vodi marogastega bika, v drugi črnega in belega bojnega konja.Na vrhu odloži svoja dragocena oblačila. Potem ga oblečejo v siv suknjič, in ga prepasajo z rdečim pasom, od katerega visi rdeča lovska torba, kot pristaja lovskemu mojstru. V njej so sir, kruh in druge jedi. Nato mu nadenejo lovski rog, ki je pritrjen z rdečimi jermeni. Poleg tega obuje še čevlje, ki so na noge privezani z rdečimi trakovi. Ogrnejo ga še v v siv plašč, in mu posadijo na glavo siv slovenski klobuk s sivo vrvico.
Na Knežjem kamnu sedi svoboden kmet, ki ima to pravico po nasledstvu v svoji družini. Vojvoda drži roki palico in stopi naprej. Ob njem stopata palatinski in deželni grof ter drugo plemstvo. Na kamnu sedeči kmet zakliče v slovenskem jeziku: “Kdo je ta, ki prihaja?” Vsi okoli odgovorijo: “To je knez te dežele.” Nato kmet vpraša: “Ali je pravičen sodnik, svobodnega stanu, da jo je vreden? Ali je častilec in branilec krščanske vere?” Vsi odgovorijo: „Je in bode.” Nato kmet: „S kakšno pravico me lahko odstrani s tega sedeža?” Vsi rečejo: “Dal ti bo 60 denarjev, tvoj hiša bo svobodna in brez davkov.“ Kmet se tedaj, potem ko je del novemu vojvodu še lahen udarec na lice, umane s Knežjega kamna. Vojvoda stopi na kamen, potegne svoj meč in ga zavihti na vse štiri strani, v znamenje, da bo ljudstvu pravičen sodnik. Kot še pripovedujejo, napravi tudi požirek hladne vode iz kmečkega klobuka, zato da ljudstvo, to videč, ne bi hlepelo po vinu, temveč bi se zadovoljilo za življenje s tem, kar mu daje zemlja. Potem posadijo vojvodo na konja, ga vodijo trikrat okoli kamna in pojejo slovensko hvalnico Bogu, ker jim je poslal vladarja po njihovi volji. – Res, čudovita stvar je morala biti vsa ta stara demokracija.