Življenje v neindentiteti

dr.Ivan Klemenčič

Nedavna obravnava vizije ljubljanske poletne kulture (Ampak, št. 3 (marec) 2006,) je naravno pripeljala do vprašanja o slovenski identiteti, za katerega sem menil, da bi se mu bilo treba posebej posvetiti. Ob načelnem spraševanju še posebno zato, ker živimo v času tako rekoč popolne odsotnosti te tematike in seveda zaradi neobhodne potrebe po življenju v skladu z narodno identiteto. Podobno se je zgodilo, ko sem se odzval na lanski govor predsednika Janeza Drnovška v Teharjah (Demokracija, 3. 11. 2005), kar je vodilo do tematiziranja identitete dela slovenskih politikov, takrat per negationem. Naj mi bo ta odziv dovoljeno navesti: »/.../ smo pred vprašanjem politične in s tem moralne identitete predsednika in njegovih. Razglaša se za demokrata, a ni pretrgal popkovine s komunizmom. Živi v neidentiteti. Tudi radikalnejši njegovi, okiteni z vsakršnim demokratičnim perjem, komunizma niso obsodili, govorijo kvečjemu o njegovih napakah in mu dajejo legitimnost. Ta dvojnost izključujočega se, ta nepristnost, ta nemoralnost je temeljno stanje duha kontinuitete.« Izkaže se, tudi če za naš namen vprašanje razširimo in načelno spregovorimo o identiteti slovenskega naroda, da moramo v obdobju ideološkega nasilja govoriti o sprevrženem, negativnem odsevu normalnega stanja. Zakaj?

To nasilje polpreteklega obdobja je posebno pronicljivo spregledal Václav Havel (Živeti v resnici (1978), 1994). Če je »ideologija oblastna interpretacija resničnosti«, kot je trdil skladno z novo resničnostjo komunističnega bloka, potem človek kot ustvarjalec sistema totalne oblasti z vsakodnevnim vzdrževanjem tega sistema »oropa samega sebe za lastno identiteto.« Zaradi človekovih predispozicij je sistem nenamerna projekcija njegovega jaza, v novi odtujenosti ga podpira »kot ponižano podobo lastnega ponižanja«. Ne gre torej za konflikt med dvema identitetama, »gre za nekaj veliko hujšega – gre za krizo identitete same.« V ideološkem in fizičnem nasilju tako ranljiv in ranjen človek omogoča sistem s totalno izročenostjo, pripravljenostjo, nemočjo, na katerem predstavniki edine resnice gradijo svoj imperij, ki ga prepoznamo kot imperij zla. Odtod trdimo, da nasilje neresnice nujno vodi v nasilje neidentitete od posameznika do celotne družbe in naroda, ali ideološko še posebej od naroda in s tem do njegovih pripadnikov. Ker namreč poteka razredni boj tudi neposredno proti meščanstvu, iz katerega izhaja pojmovanje naroda kot vrednote, kot identitete še zlasti po marčni revoluciji, je boj novega proletarskega internacionalizma načelno in stvarno naperjen tudi neposredno proti narodu. Je totalna projekcija oblasti, vključujoča ideološko identificiranje z neidentiteto, da z njo obvladuje sistem in si podredi družbo. Življenje v komunizmu je tako lahko le življenje v neidentiteti.

In postkomunizem? Tak, kot se še posebej kaže na Slovenskem, priča o kompleksnejši podobi. V novi formi demokracije se na temeljno plast oblastne in družbene neidentete, ki ostaja, naloži nova, ki naj prepričuje o demokratični identiteti. Ne ena ne druga nista resnični in sta, kar je še huje, nasprotujoči si, sta si v temeljnem konfliktu, kot sta lahko v konfliktu demokracija in nedemokracija. Do spremembe pa pride tudi v družbi, ko njen osveščeni del odkrito in javno več ne sprejema ne ene ne druge neidentitete ne njune nenaravne celote, ker spregleduje ali podzavestno čuti dvojno nemoralo tega dvojnega konstrukta z dvojno manipulacijo, ki naj za vsako ceno omogoči ohranitev oblasti. Očitno postane, da je takšna nemorala omogočila medvojni in povojni zločin in prav takšna nemorala mu danes ohranja legitimnost. V javni zavesti je že, da današnje nepriznavanje zločina pomeni ponoven zločin nad nedolžnimi žrtvami, in dodajmo, pomeni ponoven zločin nad slovenskim narodom kot celoto. Pomeni nadaljevanje revolucije in državljanske vojne z drugimi sredstvi, s tem pa nadaljevanje narodove nesvobode. Preoptimistična je zato ocena nekaterih demokratov, da gre dandanes za kulturni boj po zgledu predvojnega modela v demokratičnih razmerah, kakršne so že bile in kakršnih danes ni, in sicer ob dejstvu, da revolucija in državljanska vojna še nista končani (zadnja se je na besedni in vrednostni ravni posebno sovražno razplamtela proti demokratično izvoljeni oblasti od oktobra 2004) in da se tranzicija v bistvenem še niti začela ni. Zato tudi ne more biti dvoma, da legitimni nasledniki in ohranjevalci revolucionarnega zločina na Slovenskem prevzemajo zanj soodgovornost skupaj z morilci.

Ker se je po Havlovem spoznanju treba v komunizmu osvoboditi »samototalitarnosti«, z moralno rekonstrukcijo družbe postaviti »svoje življenje na novo osnovo: na lastni identiteti«, je to tembolj potrebno v postkomunizmu, kar je vendarle tudi lažje uresničljivo. Tako je še posebej pred razumniki kot pobudniki od spodaj in politiki naloga »samototalitarnosti« posameznikov in naroda pokazati pot k identiteti, k zahtevnemu soočanju z resnico in procesu spreminjanja vrednot. Ga vrniti v evropsko civilizacijo in kulturo. Glede na to se najprej vprašajmo, kar sicer čutimo in bolj ali manj vemo in za kar se že po svoje glasno in neobremenjeno zavzema del mladine, kaj je slovenska identiteta.

Kot vemo izkustveno, je istovetnost po eni strani precej širok pojem, ki se v svoji duhovni razsežnosti izmika eksaktni razmejitvi, kakor po drugi v splošnih kompleksih nedvoumno zajema in uvršča slovenski narod in predhodno etnijo v mednarodno skupnost in določa njegovo naravo. Nič novega ne povemo in morda se bo kakšna že izrečena misel ponovila, če rečemo, da slovenska celotna zgodovinska in s tem civilizacijska, kulturna in duhovna identiteta izhaja iz starih grških in rimskih ter krščanskih temeljev, po antiki točneje iz katolištva in protestantizma. Od antičnih začetkov je torej identična z Zahodno Evropo, še točneje z njeno srednjeevropsko entiteto, h katere istovetnosti je najprej dolgo in bistveno prispevala Karantanija in nato podobno dolgo in odločilno skupno življenje v habsburški državi. Poosebljala jo je torej civilizacija in kultura zahodnoevropskega in v ožjem smislu srednjeevropskega tipa in s tem vse razvojne premene njenega duha in posebej umetnostnih dosežkov od srednjega veka, renesanse in humanizma, reformacije s protireformacijo, baroka, razsvetljenstva in klasicizma do romantike, v dobrem zadnjem stoletju predvsem množica duhovnih iskanj in umetnostnih smeri materialne in duhovne narave od impresionizma, ekspresionizma ali novega klasicizma do modernizma in postmodernizma. Rodovno specifiko dajejo Slovencem slovanske korenine, s katerimi so bili od vseh slovanskih narodnov najbolj neposredno v stiku z romanskim in germanskim elementom. Ob njiju se je slovenski narod tudi ustvarjalno oplajal, pri čemer je bil najbližje drugemu, tudi s svojo severnjaško resnobo in introvertiranostjo. Iz tega skupnega evropskega je izšlo individualno slovensko predvsem z narodovo kulturo, od jezika do umetnosti kot najvišjega izraza narodovih ustvarjalnih moči. Smo torej narod kot zgodovinski subjekt s svojo individualnostjo, kar nas razlikuje od anonimnosti kakšnega velemestnega predmestja.

In danes, ko se soočamo z izpostavljenostjo slovenskega naroda zdaj že šestdesetletnim načrtnim neorganskim in odtujevalnim revolucionarnim posegom in k temu še z usodnim prevratnim časom zadnje vojne? V tem soočanju z našo polpreteklo usodo naj bodo na širokem področju narodove eksistence in življenja v ospredju posebno simptomatična področja individualne in narodne identitete, zgodovinske identitete, z njo povezane geografske in ne nazadnje tiste nanašajoče se na vero in umetnost.

Tako smo znova najprej pri človeku kot izhodišču komunistične utopije. Prvi prispevek za njegov nadomestek simbolizira Kocbekov predlog o preoblikovanju slovenskega narodnega značaja, ki je bil sprejet v program OF kot četrta točka z namenom ustvariti »nov lik slovenstva«. Komunistični novorek tega programa kot nekaj povsem novega za poštene in mnoge docela nepripravljene slovenske demokrate (še danes bi jih našli) je treba prav prebrati tako v kontekstu prve faze revolucije z narodno retoriko OF kot resnično mišljene in še skrite ideologizacije v drugi revolucionarni fazi. Že tu za avtonomnega posameznika ni mesta, zamenjajo ga anonimne »slovenske ljudske množice« kot objekt politike. Je sicer sploh mogoče značaj kar tako spreminjati? Lahko gre le za komunistični ideološki inženiring, za duhovno nasilje s podreditvijo »ljudskih množic«, se pravi za nasprotje deklariranemu v programu OF. Nov lik slovenstva je ideološki lik, je zanikanje slovenstva: v resnici je treba – kar se je tudi zgodilo – posameznika kot subjekt družbe desubjektivizirati v objekt politike, tako v političnem kot ekonomskem smislu, mu odvzeti družbeno identiteto. To je bilo temeljno izhodišče v organski družbeni piramidi: družino kot osnovno družbeno celico se je iz istih izhodišč razbijalo in uničevalo s trganjem žene iz nje in njenim (ideološkim) osamosvajanjem, ustvarjalnost materinstva sta zamenjali jalovost lezbištva in homoseksualnosti ter propagiranje splava, kar vse je bila in je še danes tudi oblika boja proti Katoliški cerkvi. Normalno je s tem postalo nenormalno in nenormalno normalno. Uničevanje družine pomeni tudi po tej poti uničevanje naroda, uničevanje njegove identitete, ki postane objekt politike in kot tak poslej nima več besede (zelo značilno denimo glede imigracije tujcev). Ta na glavo postavljeni red sveta, to opustošenje naroda, to uničevanje tisočletnih vrednot ima najprej za posledico porazno demografsko podobo Slovenije nekje na evropskem repu, perspektivo ne tako oddaljenega izumrtja naroda, česar komunisti in njihovi dediči niso ne pripravljeni ne zmožni reševati. Smo na Titaniku, kjer se uprizarjajo vesele ideološke igre, dokler za vedno ne izginemo z obličja sveta. Drugače povedano, še naprej genocidni odnos do slovenskega naroda.

Narod postane tako plen ideologije delavskega internacionalizma in še vedno aktualne ideologije bratstva in enotnosti jugoslovanskih narodov. Poglejmo primer. Ni bilo mogoče prezreti, kako se je na nacionalni televiziji kot rdeča nit v neskončnost vlekla problematika enkrat nezakonitih prebežnikov (iz tretjega sveta in Balkana), drugič jugoslovanskih beguncev pa spet do onemoglosti t. i. izbrisanih, nadalje Romov. Kje je tu slovenski narod, kje primarna skrb za njegov fizični obstoj? Naivni Slovenci moramo že razumeti, da je to posredna oblika boja proti slovenskemu narodu. Če k temu poznamo razmere na področju šolstva s popolno odsotnostjo domovinske in domoljubne vzgoje, lahko govorimo o načrtnem raznorodovanju. V časih t. i. germanizacije smo bili za Trubarja še Slovenci, v samostojni državi smo kot državljanke in državljani ostali brez narodne identitete. Izrecno poudarjanje ženske oblike pri tem že obrednem nagovarjanju, kot da se ne bi razumelo, za koga gre, je prav tako ideološki dosežek (zatirali so seveda oba spola), vreden podpiranja njihovih predhodnikov, ki so pobijali ženske in otroke.

Kdo tedaj ogroža slovenski narod? Habsburška država je bila kot zaščitnica manjših narodov dolga stoletja slovenska domovina, iz katere smo izšli kot razvit evropski narod; obstala ni, ker se v desetletjih po marčni revoluciji z rastočo germanizacijo ni mogla upreti ideologiji pangermanstva. Simbolnemu odhodu iz Srednje Evrope na Balkan je sledilo življenje v srbski državi pravoslavno turške provenience z velikosrbsko hegemonijo in unitarizmom. V imenu bratstva je Srbija sprejela Slovenijo in Hrvaško kot vojni plen. Ker njen hegemonizem ni temeljil na evropski kulturi, ki je Srbija ni poznala vse do sredine 19. stoletja, je lahko združevala le na silo, kar je pomenilo nacionalno zatiranje in ekonomsko izkoriščanje. Slovenija ni bila dopuščena, narod je živel kot pleme v Dravski banovini. Prosvetljeno evropsko državo z visoko razvito kulturo je zamenjala avtoritarna balkanska skupnost, zaostala civilizacija s srbskimi imperialističnimi težnjami v vsem zadnjem domala poldrugem stoletju, ki so ogrozile tudi Slovenijo. Tej umetni versajski tvorbi je sledila umetna ideološka tvorba s komunističnim totalitarnim vzvodom in stopnjevanim pritiskom dveh bojevitih protinarodnih ideologij, ki sta načrtno ustvarjali novega anacionalnega Jugoslovana. Z njima je bila slovenska narodna identiteta še bolj in dotlej najbolj ogrožena. Ni presenetljivo, da je to nenaravno združbo na civilizacijskem stiku pravoslavja, islama in katolicizma razgnalo na konstitutivne dele. Dejstvo je prav tako, da slovenski narod kljub vsej vztrajni propagandi naša nova evropska domovina ne ogroža, nasprotno, omogoča nam in spodbuja narodni razcvet. Tudi globalizacija je za trden narod le strašilo. Danes ni dvoma, da se Slovenci kljub vsemu tujemu hudemu sami najbolj ogrožamo. Od leta 1941 govorimo o fizičnem in civilizacijskem napadu na slovensko narodno identiteto.

Tako smo segli že na zgodovinsko področje in prišli do usodne letnice 1941. Gre za poglavitni mejnik, s katerim se mora začenjati slovenska zgodovina, se pravi z revolucijo, ki je omogočila nasilni prevzem oblasti (in ki je v postkomunističnem novoreku dobila lepotne nadomestke). S tem je bil Slovencem odvzet pretežni del zgodovinske identitete in vsa državna. Vse kar je bilo prej, je bil bolj ali manj posrečen uvod, čas tisočletne germanizacije in slovenskega hlapčevanja, kjer so domala edini svetli trenutek kmečki upori, po znanstveni komunistični interpretaciji začetek razrednega boja proti fevdalizmu, pa še združenje z brati Srbi vse do osrednje komunistične osvoboditve slovenskega naroda. Posebno in simptomatično je razmerje do venetske teorije, ki  je od samega začetka uradno demonizirana. Vprašanje tega nedemokratičnega odnosa je, zakaj se je tako bojijo, če je neverodostojna, saj se bo sama ukinila. Se morda bojijo nekaterih zgodovinskih dokazov, ki so vendarle na voljo in nakazujejo blizu tritisočletno navzočnost staroselcev Venetov, spoznanih za slovenske predhodnike. Etnogeneza srednjeevropskega prostora temelji na znanstveno vedno bolj upoštevani teoriji avtohtonosti prebivalstva. In konstruktivno gledano: če teorija ni dala celovitega in dokončnega odgovora, zakaj ne raziskovati tudi v tej smeri? Nemara iz strahu, ker uradna teorija o preseljevanju narodov temelji le na sklepanju, v kateri je treba še posebno ohraniti ideološko tezo o enotnem poreklu Južnih Slovanov in seveda spoštovati temeljni ideološki pomen letnice 1941?

Prav iz teh razlogov je morala biti povsem izničena slovenska državna identiteta. Ko se je 1991. Slovenija osamosvojila, je bila za ideološko osveščene prva slovenska država, kar so za njimi ponavljali neobveščeni tujci, ki niso vedeli, kaj so se Slovenci še v šoli učili o Karantaniji in kar so bili nenadoma pripravljeni pozabiti. Zatem je nekdanji državni predsednik, ki je s pomočjo občil želel diskvalificirati kratko vladajoče demokrate, nastopil s trditvijo, da temelji nova slovenska država na Avnoju, se pravi na nelegitimni totalitarni jugoslovanski predhodnici. K enotno uglašeni zgodovinski manipulaciji sodijo prav tako predstavniki režimske zgodovinske stroke, ki so še nedavno zanikali slovensko identiteto karantanskega Knežjega kamna. Sprašujemo se, kako je mogoče spregledati tako veliko srednjeevropsko državo, kot je Karantanija, ki je bila s svojo institutio Sclavenica nedvomno država in ki je obstajala skozi sedem stoletij? Težko je razumeti, da nam kak avstrijski politik ali znanstvenik odreka slovenskost in državnost te prve slovenske države, veliko težje je, da to delajo Slovenci, torej spet Slovenci. Se pravi, da je ob preživeli ideologiji pangermanstva še hujša ideologija komunističnega internacionalizma, s katero se narodu odreka zgodovinskost. In kaj naj rečemo o slovenski zgodovinski znanosti, če v Karantaniji lahko identificira Hrvate, ne more pa Slovencev?

Očitno Slovenci ne smemo ne poznati svoje zgodovine ne živeti z njo, zato tudi takšne težave pri izbiri državnih simbolov. Komunistično Slovenijo je lahko v skladu z letnico 1941 identificiral le grb s Triglavom, simbolom komunistične OF, tj. uradne prve faze revolucije (OF se ta revolucionarna identiteta samovoljno odvzema, kljub znanemu Leninovem nauku o dveh fazah revolucije in navodilih Kominterne, katero fazo kdaj organizirati na Slovenskem), neuradno druge faze. Zaradi skrivanja zgodovinske državne identitete to ni mogel biti Kranjski orel iz 12. stoletja (vendar za takšne orle ni bilo zadržkov v drugih nekdanjih komunističnih državah, Poljski, Rusiji, Srbiji), tem manj še starejši grb in eden najstarejših evropskih, karantanski Črni panter, ideološko neprimeren tudi kot simbol Kristusovega vstajenja. Nedavno smo Slovenci toliko napredovali, da uradno slavimo priključitev Primorske in Štajerske Sloveniji, kdaj bomo lahko dali to veljavo svoji znameniti prvi državi? Avstrijci so pred nekaj leti slavili tisočletnico prve omembe države Ostarichi (ki je nastala iz dela Karantanije!), Madžari brez ideoloških zadržkov 1100 let svoje države. Slovenci pa zaradi ideološke blokade ne moremo slaviti svoje še starejše države, ne nedavnih 1400 let od njene prve omembe (595), ne njenega nastanka, ki po mnenju najboljšega poznavalca dr. Jožka Šavlija sega v leto 568.

Kar zadeva odtod izhajajoči geografski vidik, ni naključje, da je nekdanji predsednik države kot gostitelj Srednjeevropske pobude in veren adept komunističnega internacionalizma in Kardelja imel v svojem govoru za potrebno predsednike načelno poučiti o perspektivi nacionalnih držav, ki da so preživele in bodo odmrle. Če bi snel ideološke plašnice, bi ga lahko že Evropska zveza vsak hip demantirala. Nenavadno je, najbrž po zaslugi komunistov ali celo kakšnega predstavnika slovenske provenience, da so v tej srednjeevropski pobudi v večini države, ki nimajo s Srednjo Evropo nobene zveze. Gre za neresnično identiteto in zlorabo termina Srednja Evropa, v kateri je očitno zbran še ves Balkan slovenskih komunistov. Tudi s tem se potrjuje, da osamosvojitve niso jemali resno in zdaj komaj čakajo vsako priložnost, da slovenski narod znova potisnejo na »svoj« Balkan, z njim pa na komunistični vzhod ter še od časov jugoslovanskega diktatorja v tretji svet revščine, diktatur, gospodarske in kulturne nerazvitosti. Ker Slovenci nismo najbolje sprejemali vztrajnega nasiljevanja zdaj z nezakonitimi prebežniki zdaj z begunci ali s t. i. izbrisanimi, Romi in še kom, smo bili obtoženi ksenofobije do tujcev. Toda če smo pozorni, ni šlo pri teh obtožbah nikoli za tujce iz Zahoda, marveč vedno in izključno le za »njihove« ljudi iz pravkar navedenih območij. Ko govorijo še danes o ksenofobiji, govorijo tako o svoji ksenofobiji do vsega razvitega zahodnega sveta. Proti komu je bila uperjena Protiimperialistična fronta leta 1941? Proti demokratičnemu Zahodu z Evropo in Združenimi državami. Brez poznavanja te fronte ni mogoče vse do danes razumeti »razrednega boja« najprej proti »kapitalistični« Ameriki in njenim predsednikom kot dežurnim krivcem za zlo tega sveta (od demokratizacije Iraka nazaj; ni pa problemov z Rusijo in njenim KGB-jevskim predsednikom ne z Balkanom in še manj s Srbijo, ki nas je hotela še pred dobrim desetletjem ponovno okupirati). Javno niso mogli reči, da so proti slovenskemu vstopu v Evropsko zvezo, ker bi jih takoj odneslo na smetišče zgodovine, zato pa vztrajno relativizirajo, problematizirajo, če le mogoče očrnijo, zdaj denimo našo državno skupnost vidijo »na bolniški postelji«. Slovenski vstop v Nato so prvič zakulisno izigrali, v drugo pa jim vse podtalno rovarjenje ni pomagalo. Obtožba ksenofobije je tako ideološko sredstvo discipliniranja in usmerjanja nič krivih Slovencev stran od njihove identitete, stran od našega evropskega okolja in stran od kulturnosti, odličnosti duha. Kdo jih obtožuje ksenofobije? Ksenofobi do slovenskega naroda.

Če zgodovinski vidik razširimo še na vero, moramo govoriti o Katoliški cerkvi kot vrednoti, za katero že vemo, da je bistveno sooblikovala slovenski narod, njegov civilizacijski tip, kulturo in duhovno podobo. Skozi najmanj 1250 let je bila pomembna za njegovo omikanje in osveščanje, za ohranitev slovenstva, še danes neobhodna je kot steber demokracije, zlasti vplivna je bila njena nazorska in še predvsem odločilna moralna vloga: deset božjih zapovedi kot dvatisočletno preseganje barbarstva je veljalo za celotno družbo, tudi za neverne, in velja za vse moralne ljudi še danes. Dovolj razlogov tedaj za komunistični boj proti njej kot razrednemu sovražniku, tudi proti največji organizaciji civilne družbe z velikim vplivom, nekompatibilni s komunističnim atomiziranjem, razdružbljanjem družbe, in z diametralno nasprotnimi vrednotami (ljubezen nasproti sovraštvu, duhovnost nasproti materialnosti). Še posebno moralna avtoriteta Cerkve je nenehni memento tistim, ki so neodgovorno in nerazumno morili svoje brate in sestre. Uničiti, ukiniti je ni mogoče, mogoče jo je bilo razlastiti, jo še naprej demonizirati v vlogi nasprotnice enobejevskega mita, potisniti na rob družbe, kjer se jo skuša obdržati še danes.

Kot osrednjo med verstvi je bilo mogoče Cerkev le relativizirati, govoriti o enakopravnosti vseh verstev v Sloveniji, se proti njej boriti z drugimi verami (s protestantizmom, čeprav je njenih vernikov po realni oceni sedemdeset do osemdeset odstotkov nasproti slabemu odstotku evangeličanov; zdaj sta za to dobrodošla prej prav tako zatirana pravoslavje in islam). To razredno sovraštvo je prav v zadnjem času privedlo na zaenkrat še ohranjeni nacionalni komunistični trdnjavi obveščanja do demonstracije enakopravnosti, ko ob cerkvenih praznikih nagovarjajo vernike duhovni pravoslavne in muslimanske vere (ti zadnji niti ne v celoti v slovenščini kot uradnem jeziku). Zakaj ravno ti z Balkana, če je vseh več kot trideset verstev na Slovenskem enakopravnih, kot trdijo, razen seveda če ne gre spet za ideologijo bratstva in enotnosti jugoslovanskih narodov, podprto z novo uvedenim in čaščenim multikulturalizmom?

Bilo je že več javnih diskusij in omizij o veri, na katerih se ni, kolikor vem, nikoli postavilo temeljno vprašanje avtohtonosti cerkev na Slovenskem. Ne po naključju. Če vemo, kateri jezik je na Slovenskem avtohton (ob jezikih obeh manjšin), potem moramo vedeti, katere vere so avtohtone. Zato lahko na nacionalni televiziji vernike nagovarjata le katoliški in evangeličanski duhovnik, ne oziraje se na število vernikov, a s primernim poudarkom glede na zaledje obeh verujočih skupin. Slovenci smo pač katoliški narod. Zaradi takšnega absurdnega in ponižujočega stanja je treba postkomunističnim naslednikom nasilja, s katerim se je med vojno in po njej rušilo cerkve kot artefakte slovenske identitete, jasno povedati: kdor se bori proti Katoliški cerkvi na Slovenskem, se bori proti slovenski identiteti. Uničevalci zahodne in s tem slovenske civilizacije morajo vedeti tudi staro resnico: ko v državi propade vera, propade država. Smo še vedno na Titaniku.

Glede na to bi morali, govoreč o veri na Slovenskem, staro komunistično modrost »vera je opij za ljudstvo«, prilagoditi resničnemu stanju: »komunizem je opij za ljudstvo«, še posebno za razumnike. Drugače povedano, ideološki boj teče še naprej na celotni fronti, zavzeto denimo pri izobraževanju, kjer so posledice permisivne kvaziliberalne in anacionalne vzgoje, obenem z odvzeto avtoriteto učiteljem, zaskrbljujoče. Razume se, da ne more biti izvzeta niti umetnost kot duhovna podoba naroda. Predstavlja jo lahko vrhunska umetnost, porojena iz svobodnega in kritičnega duha, avtonomna v svojem izrazu. Množična kultura ne more biti njeno nadomestilo, čeprav je s svojimi standardi in omejitvami legitimno namenjena širši populaciji za estetsko zabavo, kadar to je. A tudi z ideološko zavrženo nacionalno identiteto je bila umetnost, združena s svojim izbranim krogom predvsem razumništva in meščanstva, kolikor ga je še ostalo, deležna politične demonizacije kot elitistična. V prvem poldrugem povojnem desetletju je bila sploh zavrta v avtonomnem razvoju, kot je bilo še pozneje njeno področje kadrovsko nadzirano. Da so vrednostni poudarki do danes ostali, potrjujeta v zadnjem času dva pisca, akademik Lojze Lebič in dr. Damjan Prelovšek (novembrska in avgustovska-septembrska številka Ampaka 2005). Prvi opozarja: »Najprej so se trudili z množičnim 'proletkultom' iz vzhoda, potem pa se nenadoma zapisali množični pop kulturi iz zahoda.« Drugi ugotavlja nadzor v idejni in umetnostni kontinuiteti komunistov, po kateri »se je tako imenovana alternativa spremenila v etablirano in državno subvencionirano [likovno] umetnost.« Tudi širše vzeto je alternativa umetnosti praviloma narodno indiferentna, je po možnosti vsak čas navzoča na Balkanu ali uprizarja v sodelovanju z njim vsakršne festivale, koprodukcije ipd., če ne govorimo posebej o tako slavljeni filmski produkciji, ki je najprej v sramoto slovenski podobi v svetu. Alternativa ne more biti umetnostno reprezentativna in je tuja – kot je slovenskemu okolju tuja že z Balkana uvožena zabavna glasba kot protinarodni nadomestek za domačo ali prav taka uvožena pop kultura, ki je po Lebiču »jedro vsakega totalitarizma«.

Kakšne so posledice, kakšno mesto gre umetnosti, se zlahka prepričamo na slovenski televiziji, se pravi na nacionalni ustanovi. V njeni osrednji informativni oddaji je konstanta pop kultura, umetnost je izjema (če ne govorimo o kakšni komercialni televiziji). Ob najelitnejšem večernem času ni mogoče ne videti ne slišati redno predvajanih koncertov resne glasbe, dramskih del, likovne umetnosti, to je, če je, dosegljivo ob poznih nočnih urah, vedno še poznejših od napovedanih. Umetnost na tej nacionalni in kulturni ustanovi ima vsem na očeh drugorazredni, tretjerazredni status, je getoizirana, kar se sugerira vsej slovenski javnosti, še posebej, ko gre za nacionalno umetnost. Enako vrednostno hierarhijo simbolizira v središču prestolnice podrtija in umazanija Metelkove, kamor se je ob podpori starih sil nezakonito naselila alternativna kultura in kamor zato ne more elitna, tri umetniške akademije. Krog poniževalnega življenja v psevdovrednotah in neidentiteti je tako sklenjen (ne pa izčrpan).

Če je z Václavom Havlom življenje v komunizmu življenje v neresnici, tako ni dvoma, da je tudi življenje v neidentiteti. In v postkomunizmu slovenskih razmer se je, kot vidimo, to življenje paradoksno stopnjevalo. V novi demokraciji je slovenski narod obsojen na življenje v dvojnem ponižanju, z dvojno neresnico, nemoralo in neidentiteto. Očitno je predmoderno stanje duha v nasprotju s pozitivno in odprto paradigmo postmodernega časa mogoče ohranjati le v zaprtosti in negativiteti vnaprej določenih neresnic in neidentitet.



NA VRH          NAZAJ

 
    SLOhosting.com priporoča :