Oseba, ki je imela vpliv na tri države, borec s peresom v eni in z orožjem v drugi roki za zatirano domovino… Vse to in še več je bil Rudolf  Maister. Vendar ga v zgodovinskih učbenikih omenjajo zelo na kratko, zato sem se odločil za ta obširnejši sestavek, v katerem ga bom opisal podrobnejše in s tem izrazil spoštovanje do tega velikega Slovenca in še večjega človeka.

Rudolf Maister se je rodil 29. 3. 1874 v Kamniku kot najmlajši od treh sinov finančnemu uradniku Francu Maistru in Frančiški Tomšič. Zelo kmalu je izgubil starejšega brata in očeta, zato mu je mati z majhno pokojnino po očetu le s težavo omogočala šolanje. Nižjo gimnazijo je dokončal v Kranju, peti in šesti razred pa je obiskoval v Ljubljani. Po šestem razredu gimnazije je odšel študirat v domobransko kadetsko šolo na Dunaj, ki jo je končal leta 1874. Služboval je v Ljubljani, Celovcu, Brucku, Przemyusu, Celju, Gradcu in Mariboru. V Przemyusu je zbolel in ni bil več primeren za službovanje na fronti, zato je opravljal le dela v vojašnicah. Leta 1905 se je poročil z Marico Stergerjevo, ki mu je rodila dva sinova. Med I. svetovno vojno je bil poveljnik 26. črnovojniškega okrožnega poveljstva v Mariboru, kjer se je v prostem času družil s Slovenci in hodil v Narodni dom, zaradi česar so ga obtožili manjšega prekrška in ga marca 1917 kazensko premestili v Gradec. Po posredovanju doktorja Antona Korošca ter ob pomanjkanju dokazov so ga po treh mesecih vrnili na staro delovno mesto v Maribor. Najpomembnejša dela je opravil tik po koncu I. svetovne vojne v letih 1918 in 1919 na slovenskem Štajerskem in Koroškem. Bil je predsednik Narodnega sveta za Koroško v času priprav na plebiscit in predsednik jugoslovanske komisije za razmejitev z Italijo. Leta 1923 so ga prisilno upokojili skupaj z ostalimi Avstro-Ogrskimi častniki. Po upokojitvi je Maister sodeloval pri organiziranju kulturnega življenja v Mariboru in ustanovil zvezo borcev za slovensko severno mejo imenovano Zveza Maistrovih borcev. Po bolezni živcev na nogah, ki se ga je lotila že pred upokojitvijo, je skoraj povsem ohromel. Na počitnice je hodil na svoje po teti podedovano posestvo na Uncu, kjer ga je tudi zadela kap in 26. julija 1934 je tam umrl. Ob prevozu njegovih posmrtnih ostankov iz Unca v Maribor se mu je poklonila množica ljudi v Ljubljani, Celju in Mariboru.

Rudolf Maister je bil kulturen človek. Predvsem v mladosti se je poizkušal v slikarstvu. Bil je znanec Riharda Jakopiča, Matej Sternena in Matija Jame. Kot predsednik prireditvenega odbora je tudi sodeloval pri pripravi prve razstave slovenskih slikarjev v Mariboru. Njegovi poznavalci tudi trdijo, da menda ni bilo slovenske knjige, ki je ne bi imel v svoji knjižnici. Njegova strast do slovenske literature verjetno izhaja iz mladih let, saj je kot dijak sodeloval v literarnem društvu Zadruga, kjer se je tudi seznanil z Dragotinom Kettejem, Josipom Murnom, Ivanom Cankarjem, Simonom Gregorčičem, Otonom Župančičem in drugimi. Po Maistrovih uspehih v bojih za severno mejo mu je Župančič tudi posvetil  zbirko pesmi V zarje Vidove.

Največjo kulturno zapuščino je Maister pustil kot pesnik. Svoje pesmi je objavljal v celjski Vesni, Ljubljanskemu zvonu, Slovanu, Slovenskemu narodu, in drugje. Njegova dela se ločijo v dve obdobji: mladostniško obdobje (1889-1906) in zrelo obdobje (1912-1930). V vmesnem času zaradi bolezni ni pisal. Pesmi iz zrelega obdobja imajo globino, pojejo predvsem o domovini, kulturi in boju za svobodo. Spominjajo se tudi padlih tovarišev in žalujejo za izgubljeno Koroško. Maister je bil sodobnik modernistov, kajti njegove pesmi so bolj podobne Gregorčičevim in Aškerčevim, kot pa modernističnim. Za časa življenja je izdal dve zbirki, Poezije (1904) in Kitica mojih (1929).

V mladih letih je pisal tudi kratko prozo in nekaj črtic je bilo objavljenih. Po končanih bojih je hotel napisati zgodovino bojev za Štajersko in Koroško pod naslovom Naš Maribor, vendar dela ni dokončal, izšlo pa je nekaj posameznih člankov.

Rudolf Maister pa se ni uveljavil samo na kulturnem področju. Za Slovence je pomemben predvsem kot največji borec za slovensko severno mejo in Štajersko. Po razpadu Avstro-Ogrske sta si namreč slovensko Štajersko in Koroško lastile dve državi: nemška Avstrija in Država Slovencev, Hrvatov in Srbov. Kljub temu, da je bil v Mariboru ustanovljen Narodni svet, je bila vojska še vedno pod poveljstvom avstrijskega vojnega ministrstva. Ključni dogodki so potekali 1.11.1918, ko je, takrat še major, Maister na sestanku višjih častnikov (pretežno slovenskega) 26. strelskega polka v Mariboru prevzel poveljstvo od proavstriskega mestnega poveljnika polkovnika Antona Holika ter razglasil spodnjo Štajersko za slovensko ozemlje. Častnikom je zagrozil z vojaškim sodiščem v primeru neposlušnosti. Narodni svet je Maistru podelil čin generala in mu tudi uradno predal poveljstvo vseh vojaških enot, ki so spadale pod štajerski Narodni svet. General Maister je takoj ukazal razdelitev odredov po narodnosti in vsi tujegovoreči vojaki so morali zapustiti Maribor.

Kaj kmalu pa so se stvari zapletle. Tudi slovenski vojaki so bili siti štiriletne I. svetovne vojne in so množično bežali domov. Generalu Maistru je ostalo le 160 vojakov in častnikov, kar je bilo premalo za krotenje morebitnih nemirov in roparskih tolp in mariborski Nemci so pritisnili z ustanovitvijo posebne varnostne straže, Zelene garde, ki je formalno sicer spadala pod Maistrovo poveljstvo, vendar so jo sestavljali Nemci in tudi financirala jo je pretežno nemška občinska uprava. Nemci so začeli z močno propagando, Maister pa je nagovarjal slovenske vojake, ki so se vračali z bojišč. Pri tem so ga ovirali tako Nemci kot Narodna vlada v Ljubljani, kljub temu pa je 21. novembra 1918 ustanovil Mariborski pešpolk in 23.11.1918 razorožil Zeleno gardo, ter s tem prispeval pomembno zmago za domovino.

Po utrditvi položaja v Mariboru je začel zasedati položaje ob slovenski narodnostni meji. Koroški Slovenci so bili razočarani nad odnosom Narodne vlade SHS v Ljubljani, zato so zaprosili vojaško poveljstvo v Mariboru, ki pa zaradi ostrega nasprotovanja Ljubljane ni smelo ukrepati. Zasedli so lahko le Radgono, Lučane in Radlje ob Dravi, med stavko železničarjev pa tudi Dravograd. Na koroškem pa so Nemci zaradi neodločnosti in nesposobnosti in osamljenosti slovenske vlade napadali položaje, po uspehih pa tudi Lučane, vendar so bili odbiti. Boji so se končali s premirjem 14. januarja 1919 in pogajanji v Gradcu 16.-19. januarja 1919. V ta pogajanja se je vmešala ameriška študijska komisija (predsedoval ji je Miles) s sedežem na Dunaju. Ko so prišli na Štajersko in Koroško, ji narodna vlada ni pripisovala večjega pomena, Nemci pa so se na njo temeljito pripravili in dali krajem kar se le da nemški videz. V množičnih nemških demonstracijah v Mariboru so stvari malce ušle iz rok ( 11 mrtvih) in Milesu je še bolj utrdil simpatije do Avstrije, ter podal za Slovence negativno mnenje na mirovni konferenci.

Aprila 1919 so se po slovenski ofenzivi na Koroškem spet razplamteli boji. Invazija se je končala s popolnim porazom, vodstvo pa je bilo razpuščeno in general Maister je prevzel del štaba in začasno poveljstvo nad umikajočo se vojsko. Zaradi zmede je neuspešno poizkušal ustaviti prodiranje Nemcev, ki so zasedli Dravograd in prodirali proti Slovenj Gradcu, vendar so se kasneje umaknili nazaj v Dravograd.

Maja 1919 so takrat že Jugoslovani pripravili ofenzivo na Koroško s petimi odredi. Maister je bil poveljnik Labotskega odreda, ki  je bil sestavljen iz treh bataljonov mariborskega in  enega bataljona tržaškega pešpolka. V pozivu vojakom večer pred napadom je omenil ropanje nemških enot na Koroškem in zapisal: »Zdaj gremo mi kaznovat in maščevat krivico in tolovajstvo! A mi gremo kot vojaki, ne bomo požigali hiš in ugonabljali premoženja in življenja naših bratov in sester, ker ti je itak naša slovenska sveta last. Ne bomo morili otrok in žen, temveč hočemo zapoditi iz naših nam oropanih krajev koroško-nemško nedisciplinirano vojsko in roparske, iz nemških kmetov sestavljene tolpe…Vojaki! Zadnjič vas danes kliče domovina. Kliče vas, da rešite slovensko ozemlje in  sorodno kri majki Jugoslaviji.«

Labotski odred je že prvi dan ofenzive 28.5.1919 zavzel Dravograd, nato pa v skupnem napadu s Koroškim odredom razbila sovražnika. Ob koncu ofenzive je Maister sodeloval pri mirovnih pogajanjih med Avstrijo in kraljevino SHS, vendar so svetovne velesile na pariški mirovni konferenci žal določile plebiscit. V predplebiscitnem obdobju so Nemci zelo šikanirali Generala Maistra, zato se je moral iz Koroške umakniti v Beograd. Mnogi so menili, da je bil tudi to razlog za neuspeh plebiscita.

General Rudolf Maister je imel ves čas svojega delovanja težave s slovenskimi politiki. Narodna vlada je bila ustanovljena šele oktobra 1918, poleg tega pa je imela ves čas delovanja težave, ki so se kazale v nedoločnosti proti Italiji in Avstriji, poleg tega pa so se bali spopadov z Avstrijo na Štajerskem. Vsekakor pa je bilo Maistru v veliko uteho, da mu je mariborski Narodni svet stal trdno ob strani. Skupaj z njim je Maister spretno in odločno vodil boj za slovensko severno mejo, tako da smo na Štajerskem Slovenci obdržali slovensko narodnostno mejo in večino ozemlja, ki so ga general Rudolf Maister in njegovi  prostovoljci zasedli novembra in decembra 1918.