Ko je leta 1995 izšla moja knjiga "Slovenija, podoba evropskega naroda", v občilih Slovenije, ni bila deležna kake pozornosti, vendar je bil odziv na njeno bogato ilustrirano vsebino kljub temu še vedno razveseljiv, zakaj knjiga je Slovence - verjetno prvič – prikazala v povsem drugačni luči. Ne v podobi večnih hlapcev in dekel, kot smo jo bili navajeni dotedaj, temveč kot evropski narod, z zgodovinsko identiteto in državnostjo.
Z novo podobo zgodovine Slovencev, kot sem jo v knjigi razkril, očitno ni bil zadovoljen star jugoslovanski (velesrbski) aparat. Ta si je namreč, že od prve svetovne vojne dalje, slovensko zgodovino nenehno podrejal. Slovensko zgodovinopisje je moralo, po ukazih iz Belgrada, še naprej ohranjati hlapčevsko podobo Slovencev, kot jo je bila iznesla že nemško nacionalna klika pod avstrijsko monarhijo, in na ta način prikazovati zgodovino Slovencev na nižji stopnji od zgodovine Srbov (ki da so ustanovili Jugoslavijo). Na ta način so v psiho slovenskih ljudi vztrajno vcepljali kompleks manjvrednosti. - Vsled tega sem v uvodu knjige omenil, kaj je Pavle Ivić, član Srbske akademije znanosti in umetnosti, ob času odhoda Slovenije iz Jugoslavije izjavil za ameriški Time International (October 14, 1991, p. 15), in sicer
Thus, as Serbs, have it, Yugoslavia was created by their military prowess, which benefited their Slav brethren in Croatia and other regions by giving them statehood. Many Serbs are convinced that the circumstances of Yugoslavia's birth stil rankle in Croatia. Says Pavle Ivić, a linguist and member of the Serbian Academiy of Sciences and Arts:"The Croatians and Slovenes have practically no history, and they never fought for their nation. They have suffered, perhaps quite naturally, from an inferiority complex, first toward Austria and then toward Serbia." – V prevodu: Potemtakem, kar Srbi imajo, je to, da je Jugoslavija nastala z njihovo vojaško silo, kar je bilo potem vprid tudi njihovim slovanskim bratom Hrvatom in drugim pokrajinam, ki jim s tem dali državnost. Tako pravi Pavle Ivić, jezikoslovec in član Srbske akademije znanosti in umetnosti: »Hrvati in Slovenci dejansko nimajo zgodovine, in se nikoli niso bojevali za svoj narod. Trpeli so zato, kar je povsem naravno, na kompleksu manjvrednosti, najrej proti Avstriji nato nasproti Srbiji..«
Kmalu po izidu knjige sem bil v dvojezični reviji Isonzo/Soča (zima 1995/96), ki od osemdesetih let z jugoslovansko/slovensko podporo občasno izhaja v Gorici (Italija), deležen očitno naročene "kritike" v pismu, ki ga je podpisal Tomaž Dimic (takrat na uredništvu Primorskih novic v Novi Gorici). Njegovo ( mogoče tudi »njegovo«) pisanje je sicer banalno, toda nekateri odstavki v njem so za kritičnega bralca še danes poučni. Zato ne bo odveč, če se z njim seznani tudi širša javnost, poglejmo:
Jožko Šavli: Don Kihot ali Sančo Pansa? - .... Ne bi rad žalil predvsem dolgoletnega truda, poleg njega pa niti žara, ki že dvajset let greje raziskovalno dušo našega ljubiteljskega zgodovinarja in iskalca identitete slovenskega naroda, toda v svojem čustvenem pristopu do megazgodovine Slovencev je popolnoma identičen Slobodanu Miloševiču. V debati o Venetih uporablja popolnoma isti besednjak, kot ga uporablja Dobrica Cosić, da bi mi razložil mnogo-večvrednost srbskega plemstva v primerjavi z odnosom šiptarskih otrok do ostankov Gazimestana. Bolj kot za poviševanje venetskega karantanskega plemstva mu gre zaradi sodobne deformacije za omalovaževanje drugih. Pozablja dejstvo, da so na srbskem dvoru jedli z vilicami, medtem ko so se britanski plemiči basali s kračami kot najnižji plebs... Šavli namreč ni zgodovinar, kar je morebiti prava škoda. Ne zato, ker je po izobrazbi ekonomist, ampak zato, ker mu manjka bistvena lastnost znanstvenika, namreč distanca. Pekinezerska preganjavica pred velikosrbsko državotvornostjo gotovo ni pravi temelj za veličino sedanje slovenske države. Srbija je jugoslovanskim sonarodom lahko vladala tako suvereno ravno zaradi manjvrednostnega kompleksa slovenske zgodovine, ko smo hoteli biti njim enaki po njihovih merilih. Zato smo za uradno zgodovino samo brezimno pleme, saj nenadoma nismo več imeli lastnega narodovega življenja...
Vrhunec Šavlijevega navijaštva pa je - absurdno - ravno v temelju njegove borbe. Hoče dokazati neprekinjeno "državno" zgodovino Slovencev, ki niso bili samo brezimno pleme. V slovenščini pa imata besedi pleme in plemstvo očitno isti koren. Izdan od lastnega orožja torej!... Don Kihotu se je zmešalo, ker je bral preveč zgodovinskih romanov. V časih, ki jim niso bili več naklonjeni, je hotel oburidi heroje. Pravzaprav je bil nagrajen, saj je v blaznosti umrl kot heroj. Šavliju se v blodnjah najbrž prikazuje Sveti Sava, ki se opravičuje, češ, kako ni vedel da smo Slovenci tako veličastna venetska nacija, in prosi za milost. Sančno Pansa je sicer jokal za svojim herojem, jokal pa je predvsem nad svojo usodo. Kajti tudi on je verjel, heroj pa ni mogel postati. Nismo vsi deležni božanskega daru herojske blaznosti. Žal. - Tomaž Dimic, Nova Gorica (konec navedka).
V moji knjigi o Sloveniji ni ničesar tekega, kar Dimic tako vztrajno napada - ne o Miloševiču, ne o Gazimestanu, nikakega omalovaževanja velesrbstva ali srbskega "dvora" Tisto, ker je v knjigi "narobe", je zgolj to, da njena vsebina ni podrejena jugoslovanskemu (velesrbskemu) okviru mišljenja, v katerem Slovence vztrajno predstavljajo, kot da so v svoji zgodovini na nižji stopnji od Srbov. Vsled tega tudi sodim, da je v ozadju »komentarja« k moji knjigi dejansko srbska Kos in je bilo ime podpisanega le nekakšen figov list. Koliko je takšen način polemike civiliziran, lahko presodi bralec sam.
Do tu je zadeva, glede na čas Jugoslavije, še nekako razumljiva. Vendar pa to ni več, ko velesrbski lobby za izpad uporabi neko slovensko ime, ustvarjajoč idejno povezavo, ki sploh ne obstaja. Da potem posebej o neciviliziranem načinu polemike niti ne govorim. Res ne vem, pod kakšnim naslovom si Belgrad prilašča pristojnost nekekga izključnega in totalnega nadzorstva nad razlago zgodovine Slovencev?
dr. Jožko Šavli, Gorica