Znano je, da je bila Lužiška kultura (1500 – 1100 pr. Kr.)
zibelka Venetov. Imenuje se po današnji deželi Lužici, v vzhodni Nemčiji. Z
območja te kulture se okoli leta 1200 pr. Kr. Usmerijo selitveni tokovi na vse
strani Evrope. Njihovi nosilci so Veneti ali Vendi, ali tudi Sloveneti. Evropi
prinašajo novo kulturo, imenovano Kultura žarnih grobišč (nem.
Urnenfelderkultur, angl. Urnfield culture). Njena bistvena značilnost je
upepeljevanje pokojnih in njihovo pokopavanje v žarah na obsežnih grobiščih. V
svojih naselitvenih tokovih so se Veneti pogosto zlili s starejšim
prebivalstvom, tako da so nastale nove kulture in s tem ljudstva. Na območju med
Baltikom in Jadranom pa se po njihovi naselitvi vzpostavi območje, na katerem
Veneti povsem prevladajo kot nadstat (superstrat). Nekaj let zatem, se na tem
območju pojavi več cvetočih pokrajinskih kultur, npr. v Padski nižini in na
južni strani Alp (Este, Villanova, Golasecca, Melaun, vzhodni in zahodni
Hallstatt).
Poseben naselitveni tok Venetov je po 1200 pr.
Kr. zajel tudi Skandinavijo, kjer so v naslednjih stoletjih oblikovali bogato
kmečko kulturo. Tako je nastalo enotno območje kmečke kulture, ki je segalo od
Skandinavije preko Baltika pa vse do Alp in še čez. Žal arheologi, etnologi in
drugi, vse do danes niso jasno spoznali, da je eden izmed naselitvenih tokov
Venetov dosegel tudi Skandinavijo, in zapustil kulturo, ki se je ohranila vse do
današnjih dni. Enoten kulturni prostor Venetov, ki je segal od Skandinavije do
Alp, so prekinile selitve Keltov po 400 pr. Kr. Kelti so bolj ali manj gosto
naselili predvsem osrednji del omenjenega kulturnega prostora. Niso pa dosegli
Skandinavije na severu in Alp na jugu. Zato se je v Skandinaviji in v Alpah
ohranilo razmeroma dokaj čisto prvotno prebivalstvo, Veneti oziroma Vendi, kot
tudi njihova kultura.
NAZAJ