Leta 1967 so verni Slovenci praznovali 1200-letnico pokristijanjenja. Toliko let
je namreč minilo od tedaj, ko je umrl sv. Modest († 767), irski
menih in misijonar, ki je s svojimi sobrati pokristijanil Karantanijo.
Pokopan je v stolnici pri Gospe Sveti, kjer je bil
pokrajinski (korni) škof. S pokristjanjenjem smo Karantanci – Slovenci vstopili
v takratno krščansko Evropo. Ob tej pomembni obletnici so romarji iz Slovenije,
da bi počastili spomin na apostola Karantanije in na pokristijanjenje
slovenskega naroda, z avtobusi množično poromali k Gospe Sveti. Toda koroški
tisk je začel slovenske romarje napadati. Da ne bi prišlo do skalitve »dobrih
sosedskih odnosov« s Koroško, je takratna slovenska vlada pod Stanetom Kavčičem
podjetjem prepovedala oddajati avtobuse za romanja in s tem romanja
prekinila.
Mislim, da se ne motim v domnevi, da je šlo pri tem za tih
dogovor med Dunajem in Jugoslavijo. Belgrad je zatem izdal ustrezen ukaz in
vlada v Lublani se mu je morala ukloniti. Nemškutarski krogi na Koroškem niso
skrivali svojega zadoščenja. “Slowenen-Wallfahrt aufs Zollfeld
verhindert“ (Preprečena romanja Slovencev k Gospe Sveti), je
triumfiralo svobodnjaško glasilo »Kärnter Nachrichten« (dne 13. maja 1967). Ime
Karantanije ter njena krščanska in duhovna zapuščina, so bile ponovno potisnjene
pod površje. Vendar ne za zmeraj.
Svetniki in blaženi
Slovenski
študentski dom Korotan na Dunaju je leta 1978 slavil 10-letnico svojega obstoja.
Ob tej priložnosti je njegov rektor p. Ivan Tomažič izdal slavnostno številko
domskega glasila Glas Korotana (št. 6). V njej je bila med drugim
objavljena tudi študija o sv. Modestu s študijskimi opombami. Napisal jo je
univ. prof. dr. Erich Körner, doma v Leobnnu (Štajerska). V njegovi študiji so
na nekem mestu omenjeni tudi “karantanski svetniki”, ki so v
reliefu upodobljeni na oltarju v cerkvi Kristusa Kralja v Celovcu. Predstavljeni
so v naslednjem zaporedju: sv. Virgil, sv. Modest, sv. Jožef
(deželni zavetnik), sv. Rupert in sv.
Albuin.
Navedba “karantanski” je ob tem primeru presenečenje.
Krščanska Karantanija je imela torej tudi svoje svetnike? Naše verno občestvo o
tem še nikoli ni slišalo in je takrat še vztrajno molilo, da bi čim prej prišlo
do razglasitve „prvega“ slovenskega blaženega in potem svetnika, bodisi Slomška,
ali Barage. Dva izmed svetnikov, ki so v cerkvi v Celovcu predstavljeni kot
„karantanski“ in sicer, sv. Rupert in sv. Virgil, oba solnograška nadškofa,
nista bila karantanskega rodu. Imela pa sta pomembno vlogo v pokristijanjenju
Karantancev. V omenjeni skupini je bil pravi karantanski apostol in svetnik, kot
ga danes poznamo, le sv. Modest.
Popolnoma nepoznan nam je v tem pomenu
sv. Albin (Albuin). Tudi on ni deloval v Karantaniji, bil pa je
karantanskega rodu in škof na Tirolskem. Pokopan je v stolnici v Brixenu (†
1006). Pri nas sta mu posvečeni cerkev na Koroški Beli in kapela na blejskem
gradu, ki je bil posest škofije Brixen.
Ob svetnikih, izmed katerih lahko
enega predstavimo kot karantanskega po njegovi vlogi v pokristijanjenju in
drugega po njegovem poreklu, moramo omeniti še dve svetniški ženi. Ljudstvo ju
je častilo kot svetnici, uradna Cerkev pa ju je štela za blaženi.
Prva
izmed niju, sv. Liharda (Hildegard), kneginja, je bila mati
škofa Albuina. Bila je velika dobrotnica in je pokopana na Kamnu v Podjuni (†
985). Njena dobrodelna ustanova za pomoč ubogim je preživela dolga stoletja.
Ugasnila šele v kriznih letih po prvi svetovni vojni. Kot spomin nanjo se je
ohranil običaj, da na Kamnu na predvečer njenega godu še danes simbolično mečejo
med množico štruceje (kruhke). Ljudstvo jo šteje za svetnico, Cerkev pa
jo priznava za blaženo. Zgodovinar Josip Gruden poroča, da so nekoč Slovenci
pogosto romali na njen grob. V zgodovinskem gradivu o njej še posebej izstopa
študija, ki je bila objavljena v celovškem letniku Carinthia I (K. Dinklage,
1972).
Druga
karantanska svetnica, ki se je prav tako odlikovala kot velika dobrotnica, je
bila sv. Ema (Hema). Ostala je vdova po smrti moža in dveh
sinov in podedovala bogato premoženje. Razdala ga je za ustanovitev novih župnij
in ubogim. Na Krki (Gurk) je ustanovila ženski samostan in tudi sama vstopila
vanj kot redovnica († 1043). Nanjo še danes spominja tamkajšnja mogočna
stolnica. Že leta 1072 je bil samostan razpuščen. Na njegovi posesti je bila
ustanovljena škofija, današnja celovška. Kneginja Ema je bila v 13. stol.
razglašena za blaženo, za svetnico pa šele leta 1938. Kot nam poroča zgodovinar
Gruden, so Slovenci množično romali tudi na njen grob na Krki.
V
pomembnem delu Leto svetnikov, štiri knjige, je sv. Ema
predstavljena kot slovenska kneginja. Koroško nemška stran pa jo prikazuje kot
»Nemko«, dasi v času njenega življenja Nemcev še ni bilo. Na vsak način je za
čas, v katerem je živela, vprašanje narodnosti brezpredmetno. Bodisi sv. Ema kot
tudi sv. Liharda in njen sin sv. Albin so karantanski in slovenski svetniki.
Prikazovanje njihovega nemškega porekla je zgolj ideološko.
Posebno
vprašanje, ki se v zvezi s karantanskimi svetniki postavlja, je naslednje:
Kakšna je razlika med »pravimi« svetniki in blaženimi? Prvotno blaženih namreč
ni bilo, obstajali so samo svetniki. Razglašali so jih krajevni škofje in
postopek je bil naslednji: Ko se je nabralo dovolj pričevanj o čudežnih
uslišanjih na priprošnjo pokojnika, je dal krajevni škof njegov grob odpreti -
elevatio, ga prenesti v cerkev -
translatio in pokopati pod oltarjem ali na drugem
častnem mestu - depositio. Tako je še danes v vzhodni
Cerkvi. Toda papež Aleksander III. je leta 1171 prenesel razglašanje v izključno
pristojnost Rima. Po opravljenem postopku razglaša od tedaj blažene in svetnike,
ki so vneseni na rimski seznam, samo papež.
Svetnike, ki so bili
razglašeni že pred odlokom papeža Aleksandra III., so zatem častili, vkolikor
niso bili posebej vneseni na rimski seznam, kot blažene. Karantanske svetnike, z
izjemo sv. Eme, so nedvomno razglasili po prvotnem obredu še krajevni škofje.
Zato jih je karantansko - slovensko ljudstvo vse do danes častilo kot svetnike
in ne kot blažene. V nekaterih primerih pa je Rim, zaradi izrednega češčenja,
priznal njihovo svetništvo per viam cultus. Tako je
bilo tudi v primeru sv. Modesta, ki pa vse do danes ni bil vnesen na rimski
seznam.
Zavetnik Karantanije
Na Koroškem (v
Karantaniji) so vse do 19. stol. častili tudi deželnega zavetnika. To vlogo je
imel sv. Domicijan († ok. 802), karantanski vojvoda, čigar grob
se nahaja v nekdanji benediktinski opatiji v Millstattu na Koroškem. V izročilu
se omenja kot svetnik. Po odloku omenjenega papeža pa se je v cerkvenem izročilu
ohranjal kot »blaženi«. Zgodovinske listine, predvsem Conversio, ki po
imenu našteva karantanske vojvode po Valhunu, in sicer: Pribislavka, Semika,
Stojmir in Etgar, ki so vladali v obodbju nekako do 828, Domicijana ne omenja.
Treba pa je upoštevati, da je opatija v Millstattu pogorela nekaj let potem, ko
je bila ustanovljena. Z njo pa tudi obilo zgodovinskega gradiva. Toda grob
Domicijana v se je ohranil.
Zakaj
spis Conversio, napisan okoli 873 v Solnogradu,
vojvode Domicijana ne omenja? Spis je neke vrste spomenica, naperjena proti sv.
Metodu, nadškofu v Panoniji, ki jo je solnograški nadškof imel za svojo
misijonsko pokrajino. Svetniški vladar, kot je bil vojvoda Domicijan v
Karantaniji, pa je predstavljal cerkvene samostojnosti. Solnograd ne bi mogel
zahtevati Panonije in istočasno spregledati svetniškega vladarja v Karantaniji,
ki je bila njegova cerkvena pokrajina. Z navedbo imena svetniškega vojvode
Domicijana bi posredno priznaval, da bi Karantanija postala lahko samostojna
cerkvena pokrajina. Vsled tega Conversio obstoj Domicijana preposto
zamolči.
Iz tega je mogoče sklepati, da je bil vojvoda v času nastanka
listine Conversio že razglašen za svetnika. Edino, kar je pri tem
mogoče, je, da ga je razglasil znani gosposvetsk
i škof Osvald († 863), ki ga listine omenjajo kot
“episcopus Sclavorum” (slovenski škof). Skoraj gotovo
je, da v smislu navedb ni bil le “škof Slovencev” temveč tudi Slovenec po rodu.
Zatem so Domicijana častili dolga stoletja kot čudodelnika in zavetnika
Karantanije (Koroške). Dolga stoletja potem so Domicijana častili kot
čudodelnega svetnika in zavetnika Karantanije (Koroške).
V slogu poročil o svetnikih, ki jih imenujemo legende, se je tudi o njem ohranil latinski spis, ki ga po zgledu podobnih spisov lahko mirno nazivamo Vita s. Domiciani. Jezuiti, ki so od konca 16. stol. naprej upravljali staro opatijo v Millstattu, so si vztrajno prizadevali, da bi bil Domicijan tudi v Rimu priznan za svetnika. Vnesli so njegov kratek življenjepis tudi v znano Acta Sanctorum. Leta 1762 v Rimu za začetek postopka predložili o njem bogato dokumentacijo. Toda papež je leta 1773 ukinil jezuitski red. S tem pa je tudi postopek za Domicijanovo kanonizacijo padel v pozabo. Češčenje svetega, oz. blaženega Domicijana se je odslej omejevalo samo še na območje Millstatta.
Sredi 19. stol., v tkm. pomladi narodov, se je prebudila tudi
slovenska zavest. V drugi polovici tega stoletja se je razmahnilo slovensko
narodno gibanje. Toda, ker ni bila raziskana in objavljena zgodovina Slovencev,
je gibanje temeljilo na panslovanski ideologiji. Slovenci naj bi bili narod
“brez zgodovine”, “brez svethnikov” itd. Nihče se ni poglobil v raziskave
slovenskega zgodovinskega, državnega, pravnega, verskega in cerkvenega izročila.
Nihče se ni spomnil na karantanskega vojvodo in svetnika, in na njegov grob v
Millstattu, ki se je takrat nahajal že na nemškem jezikovnem območju.
Ni
pa pozabil na sv. Domicijana nemški svet. V primerjavi s sv. Lihardo in sv. Emo,
ki so ju preprosto razglasili za “Nemki”, tega pri sv. Domicijanu ni bilo
mogoče. Ne bi izgledalo verodostojno, ker je bil slovenski karantanski vojvoda,
česar ni bilo mogoče kakorkoli prikriti. V takratni Avstriji, kjer je
dostojanstvo še vedno nekaj pomenilo, tudi ni bilo mogoče najti zgodovinarja,
ki bi nameram avstronemških krogov ustregel.
Vsled tega so nalogo
poverili zgodovinarju judovskega porekla, ki po vesti ni bil v toliki meri vezan
na moralo krščanskega tipa. Zgodovinar Robert Eisler, ki je izhajal iz
Innsbrucka, je o Domicijanu napisal in objavil temeljito študijo. Naslanjal se
je predvsem na legendo o njem. Na koncu pa je zapisal, da je kot zgodovinska
oseba izmišljen, in da dejansko nikoli ni živel (1907).
“Tukaj počiva vojvoda
Domicijan…”
Takšna “ugotovitev” zgodovinarja Eislerja je bila
sprejeta kot znanstvena resnica. Na Koroškem so odslej, ko so se kake objave
nanašale na Millstatt, vztrajo ponavljali: “Nie wirklich
gelebt!” (Nikoli resnično živel). To se je dogajalo vse do
konca 80. let prejšnjega stoletja.
Njegovo ugotovitev “nikoli živel”so na
Koroškem, kadar je beseda nanesla na Milstatt, kjer je Domicinov grob,
ponavljali vse do 90. let. Eden najbolj vnetih zgodovinarjev, ki so njegov
obstoj zavračali, je bil Hans – Dietrich Kahl, ki je vztrajno navajal:
Domicijan je zgolj izmišljotina benediktincev iz 12. stol.
(Millstastt 1986). Toda dr. Franz Nikolasch, univ. profesor v
Solnogradu, je zaključke Eislerja v svoji študiji kmalu potem prepričljivo
ovrgel (Millstatt 1989, Carinthia I 1990).
Še več!
Leta 1991 so v Millstattu našli kos Domicijanovega nagrobnika, na katerem je
ohranjen del napisa. Ugledni celovški arheolog dr. Franz Glaser je na podlagi
ohranjene legende napis uspešno rekonstruiral. Napis je latinski in se
glasi: † HIC QVIESCIT DOMICIANVS DUX QVI KAROLI IMP TEMPORIBVS
PAGANITATEM DEVICIT ET POPVLVM AD FIDEM CONVERTIT (Tukaj počiva
vojvoda Domicijan, ki je v času cesarja Karla premagal pogane in ljudstvo
spreobrnil k veri).
Iz napisa izhaja, da je Domicijan živel še leta
800, ko je bil Karel Veliki kronan za cesarja (Karoli Imp. temporibus).
Izraz «premagal pogane» (paganitatem devicit) se očitno nanaša na
Domicijanov zgled, kot je naveden v njegovi legendi. S svojim zgledom je
karantansko ljudstvo spet pridobil za vero (ad fidem convertit). Zakaj
poseg bavarske vojske, ki je za časa vojvode Valhuna (772) zatrla poganski upor
v Karantaniji, je nedvomno zapustil veliko nezaupanje do krščanstva. Samo zgled
priljubljenega voditelja je pri ljudstvu znova povrnil zaupanje.
O najdbi
kosa Domicijanovega nagrobnika, ki je nadvse pomembna za slovensko zgodovino,
slovenski tisk in tv niso poročali. Niti verski list Družina. Presenetljivo je,
ali pa gre samo za naključje, da najdba tega kosa, ki potrjuje obstoj vojvode
Domicijana, sovpada z mesecem in letom, v katerem so države Evrope skupno
priznale samostojno Slovenijo. (Več o karantanskih svetnikih v knjigi avtorja
tega članka: Slovenski svetniki 2000, in na www.carantha.net)
Razlaga k slikam po zaporedju:
(1) Sv. Domicijan z vojvodskim klobukom na glavi, soha iz 15.
stol. (Muzej v Millstattu)
(2) Sv. Domicijan in sv. Modest na milostni podobi
z Gospe Svete (18.stol.)
(3) Baročna steklena skrinja v kapeli sv. Domicijana
v Millstattu (1716) z njegovimi posmrtnimi ostanki
(4) “Poveličanje sv.
Domicijana”, baročna freska v kapeli mestnega gradu v Celovcu (naslikal J. F.
Fromiller, ok. 1734)
(5) Kamen z ostankom Domicijanovega napisa, ki so ga
našli leta 1992
(6) Napis na Domicijanovem nagrobniku (okoli 802 pr. Kr.),
rekonstruiral arh. Fr. Glaser.