KARANTANSKI SVETINIKI MED ZGODOVINSKO RESNICO IN POLITIČNO IDEOLOGIJO

Leta 1967 so verni Slovenci praznovali 1200-letnico pokristijanjenja. Toliko let je namreč minilo od tedaj, ko je umrl sv. Modest († 767), irski menih in misijonar, ki je s svojimi sobrati pokristijanil Karantanijo. Pokopan je v stolnici pri Gospe Sveti, kjer je bil pokrajinski (korni) škof. S pokristjanjenjem smo Karantanci – Slovenci vstopili v takratno krščansko Evropo. Ob tej pomembni obletnici so romarji iz Slovenije, da bi počastili spomin na apostola Karantanije in na pokristijanjenje slovenskega naroda, z avtobusi množično poromali k Gospe Sveti. Toda koroški tisk je začel slovenske romarje napadati. Da ne bi prišlo do skalitve »dobrih sosedskih odnosov« s Koroško, je takratna slovenska vlada pod Stanetom Kavčičem podjetjem prepovedala oddajati avtobuse za romanja in s tem romanja prekinila.

Mislim, da se ne motim v domnevi, da je šlo pri tem za tih dogovor med Dunajem in Jugoslavijo. Belgrad je zatem izdal ustrezen ukaz in vlada v Lublani se mu je morala ukloniti. Nemškutarski krogi na Koroškem niso skrivali svojega zadoščenja. “Slowenen-Wallfahrt aufs Zollfeld verhindert“ (Preprečena romanja Slovencev k Gospe Sveti), je triumfiralo svobodnjaško glasilo »Kärnter Nachrichten« (dne 13. maja 1967). Ime Karantanije ter njena krščanska in duhovna zapuščina, so bile ponovno potisnjene pod površje. Vendar ne za zmeraj.


Svetniki in blaženi

Slovenski študentski dom Korotan na Dunaju je leta 1978 slavil 10-letnico svojega obstoja. Ob tej priložnosti je njegov rektor p. Ivan Tomažič izdal slavnostno številko domskega glasila Glas Korotana (št. 6). V njej je bila med drugim objavljena tudi študija o sv. Modestu s študijskimi opombami. Napisal jo je univ. prof. dr. Erich Körner, doma v Leobnnu (Štajerska). V njegovi študiji so na nekem mestu omenjeni tudi “karantanski svetniki”, ki so v reliefu upodobljeni na oltarju v cerkvi Kristusa Kralja v Celovcu. Predstavljeni so v naslednjem zaporedju: sv. Virgil, sv. Modest, sv. Jožef (deželni zavetnik), sv. Rupert in sv. Albuin.

Navedba “karantanski” je ob tem primeru presenečenje. Krščanska Karantanija je imela torej tudi svoje svetnike? Naše verno občestvo o tem še nikoli ni slišalo in je takrat še vztrajno molilo, da bi čim prej prišlo do razglasitve „prvega“ slovenskega blaženega in potem svetnika, bodisi Slomška, ali Barage. Dva izmed svetnikov, ki so v cerkvi v Celovcu predstavljeni kot „karantanski“ in sicer, sv. Rupert in sv. Virgil, oba solnograška nadškofa, nista bila karantanskega rodu. Imela pa sta pomembno vlogo v pokristijanjenju Karantancev. V omenjeni skupini je bil pravi karantanski apostol in svetnik, kot ga danes poznamo, le sv. Modest.

Popolnoma nepoznan nam je v tem pomenu sv. Albin (Albuin). Tudi on ni deloval v Karantaniji, bil pa je karantanskega rodu in škof na Tirolskem. Pokopan je v stolnici v Brixenu († 1006). Pri nas sta mu posvečeni cerkev na Koroški Beli in kapela na blejskem gradu, ki je bil posest škofije Brixen.

Ob svetnikih, izmed katerih lahko enega predstavimo kot karantanskega po njegovi vlogi v pokristijanjenju in drugega po njegovem poreklu, moramo omeniti še dve svetniški ženi. Ljudstvo ju je častilo kot svetnici, uradna Cerkev pa ju je štela za blaženi.

 Prva izmed niju, sv. Liharda (Hildegard), kneginja, je bila mati škofa Albuina. Bila je velika dobrotnica in je pokopana na Kamnu v Podjuni († 985). Njena dobrodelna ustanova za pomoč ubogim je preživela dolga stoletja. Ugasnila šele v kriznih letih po prvi svetovni vojni. Kot spomin nanjo se je ohranil običaj, da na Kamnu na predvečer njenega godu še danes simbolično mečejo med množico štruceje (kruhke). Ljudstvo jo šteje za svetnico, Cerkev pa jo priznava za blaženo. Zgodovinar Josip Gruden poroča, da so nekoč Slovenci pogosto romali na njen grob. V zgodovinskem gradivu o njej še posebej izstopa študija, ki je bila objavljena v celovškem letniku Carinthia I (K. Dinklage, 1972).

Druga karantanska svetnica, ki se je prav tako odlikovala kot velika dobrotnica, je bila sv. Ema (Hema). Ostala je vdova po smrti moža in dveh sinov in podedovala bogato premoženje. Razdala ga je za ustanovitev novih župnij in ubogim. Na Krki (Gurk) je ustanovila ženski samostan in tudi sama vstopila vanj kot redovnica († 1043). Nanjo še danes spominja tamkajšnja mogočna stolnica. Že leta 1072 je bil samostan razpuščen. Na njegovi posesti je bila ustanovljena škofija, današnja celovška. Kneginja Ema je bila v 13. stol. razglašena za blaženo, za svetnico pa šele leta 1938. Kot nam poroča zgodovinar Gruden, so Slovenci množično romali tudi na njen grob na Krki.

V pomembnem delu Leto svetnikov, štiri knjige, je sv. Ema predstavljena kot slovenska kneginja. Koroško nemška stran pa jo prikazuje kot »Nemko«, dasi v času njenega življenja Nemcev še ni bilo. Na vsak način je za čas, v katerem je živela, vprašanje narodnosti brezpredmetno. Bodisi sv. Ema kot tudi sv. Liharda in njen sin sv. Albin so karantanski in slovenski svetniki. Prikazovanje njihovega nemškega porekla je zgolj ideološko.

Posebno vprašanje, ki se v zvezi s karantanskimi svetniki postavlja, je naslednje: Kakšna je razlika med »pravimi« svetniki in blaženimi? Prvotno blaženih namreč ni bilo, obstajali so samo svetniki. Razglašali so jih krajevni škofje in postopek je bil naslednji: Ko se je nabralo dovolj pričevanj o čudežnih uslišanjih na priprošnjo pokojnika, je dal krajevni škof njegov grob odpreti - elevatio, ga prenesti v cerkev - translatio in pokopati pod oltarjem ali na drugem častnem mestu - depositio. Tako je še danes v vzhodni Cerkvi. Toda papež Aleksander III. je leta 1171 prenesel razglašanje v izključno pristojnost Rima. Po opravljenem postopku razglaša od tedaj blažene in svetnike, ki so vneseni na rimski seznam, samo papež.

Svetnike, ki so bili razglašeni že pred odlokom papeža Aleksandra III., so zatem častili, vkolikor niso bili posebej vneseni na rimski seznam, kot blažene. Karantanske svetnike, z izjemo sv. Eme, so nedvomno razglasili po prvotnem obredu še krajevni škofje. Zato jih je karantansko - slovensko ljudstvo vse do danes častilo kot svetnike in ne kot blažene. V nekaterih primerih pa je Rim, zaradi izrednega češčenja, priznal njihovo svetništvo per viam cultus. Tako je bilo tudi v primeru sv. Modesta, ki pa vse do danes ni bil vnesen na rimski seznam.

Zavetnik Karantanije

Na Koroškem (v Karantaniji) so vse do 19. stol. častili tudi deželnega zavetnika. To vlogo je imel sv. Domicijan († ok. 802), karantanski vojvoda, čigar grob se nahaja v nekdanji benediktinski opatiji v Millstattu na Koroškem. V izročilu se omenja kot svetnik. Po odloku omenjenega papeža pa se je v cerkvenem izročilu ohranjal kot »blaženi«. Zgodovinske listine, predvsem Conversio, ki po imenu našteva karantanske vojvode po Valhunu, in sicer: Pribislavka, Semika, Stojmir in Etgar, ki so vladali v obodbju nekako do 828, Domicijana ne omenja. Treba pa je upoštevati, da je opatija v Millstattu pogorela nekaj let potem, ko je bila ustanovljena. Z njo pa tudi obilo zgodovinskega gradiva. Toda grob Domicijana v se je ohranil.

Zakaj spis Conversio, napisan okoli 873 v Solnogradu, vojvode Domicijana ne omenja? Spis je neke vrste spomenica, naperjena proti sv. Metodu, nadškofu v Panoniji, ki jo je solnograški nadškof imel za svojo misijonsko pokrajino. Svetniški vladar, kot je bil vojvoda Domicijan v Karantaniji, pa je predstavljal cerkvene samostojnosti. Solnograd ne bi mogel zahtevati Panonije in istočasno spregledati svetniškega vladarja v Karantaniji, ki je bila njegova cerkvena pokrajina. Z navedbo imena svetniškega vojvode Domicijana bi posredno priznaval, da bi Karantanija postala lahko samostojna cerkvena pokrajina. Vsled tega Conversio obstoj Domicijana preposto zamolči.

Iz tega je mogoče sklepati, da je bil vojvoda v času nastanka listine Conversio že razglašen za svetnika. Edino, kar je pri tem mogoče, je, da ga je razglasil znani gosposvetski škof Osvald († 863), ki ga listine omenjajo kot “episcopus Sclavorum” (slovenski škof). Skoraj gotovo je, da v smislu navedb ni bil le “škof Slovencev” temveč tudi Slovenec po rodu. Zatem so Domicijana častili dolga stoletja kot čudodelnika in zavetnika Karantanije (Koroške). Dolga stoletja potem so Domicijana častili kot čudodelnega svetnika in zavetnika Karantanije (Koroške).

V slogu poročil o svetnikih, ki jih imenujemo legende, se je tudi o njem ohranil latinski spis, ki ga po zgledu podobnih spisov lahko mirno nazivamo Vita s. Domiciani. Jezuiti, ki so od konca 16. stol. naprej upravljali staro opatijo v Millstattu, so si vztrajno prizadevali, da bi bil Domicijan tudi v Rimu priznan za svetnika. Vnesli so njegov kratek življenjepis tudi v znano Acta Sanctorum. Leta 1762 v Rimu za začetek postopka predložili o njem bogato dokumentacijo. Toda papež je leta 1773 ukinil jezuitski red. S tem pa je tudi postopek za Domicijanovo kanonizacijo padel v pozabo. Češčenje svetega, oz. blaženega Domicijana se je odslej omejevalo samo še na območje Millstatta.

Sredi 19. stol., v tkm. pomladi narodov, se je prebudila tudi slovenska zavest. V drugi polovici tega stoletja se je razmahnilo slovensko narodno gibanje. Toda, ker ni bila raziskana in objavljena zgodovina Slovencev, je gibanje temeljilo na panslovanski ideologiji. Slovenci naj bi bili narod “brez zgodovine”, “brez svethnikov” itd. Nihče se ni poglobil v raziskave slovenskega zgodovinskega, državnega, pravnega, verskega in cerkvenega izročila. Nihče se ni spomnil na karantanskega vojvodo in svetnika, in na njegov grob v Millstattu, ki se je takrat nahajal že na nemškem jezikovnem območju.

Ni pa pozabil na sv. Domicijana nemški svet. V primerjavi s sv. Lihardo in sv. Emo, ki so ju preprosto razglasili za “Nemki”, tega pri sv. Domicijanu ni bilo mogoče. Ne bi izgledalo verodostojno, ker je bil  slovenski karantanski vojvoda, česar ni bilo mogoče kakorkoli prikriti. V takratni Avstriji, kjer je dostojanstvo  še vedno nekaj pomenilo, tudi ni bilo mogoče najti zgodovinarja, ki bi nameram avstronemških krogov ustregel.

Vsled tega so nalogo poverili zgodovinarju judovskega porekla, ki po vesti ni bil v toliki meri vezan na moralo krščanskega tipa. Zgodovinar Robert Eisler, ki je izhajal iz Innsbrucka, je o Domicijanu napisal in objavil temeljito študijo. Naslanjal se je predvsem na legendo o njem. Na koncu pa je zapisal, da je kot zgodovinska oseba izmišljen, in da dejansko nikoli ni živel (1907).

 “Tukaj počiva vojvoda Domicijan…”

Takšna “ugotovitev” zgodovinarja Eislerja je bila sprejeta kot znanstvena resnica. Na Koroškem so odslej, ko so se kake objave nanašale na Millstatt, vztrajo ponavljali: “Nie wirklich gelebt!” (Nikoli resnično živel). To se je dogajalo vse do konca 80. let prejšnjega stoletja.

Njegovo ugotovitev “nikoli živel”so na Koroškem, kadar je beseda nanesla na Milstatt, kjer je Domicinov grob, ponavljali vse do 90. let. Eden najbolj vnetih zgodovinarjev, ki so njegov obstoj zavračali, je bil Hans – Dietrich Kahl, ki je vztrajno navajal: Domicijan je zgolj izmišljotina benediktincev iz 12. stol. (Millstastt 1986). Toda dr. Franz Nikolasch, univ. profesor v Solnogradu, je zaključke Eislerja v svoji študiji kmalu potem prepričljivo ovrgel (Millstatt 1989, Carinthia I 1990).

Še več! Leta 1991 so v Millstattu našli kos Domicijanovega nagrobnika, na katerem je ohranjen del napisa. Ugledni celovški arheolog dr. Franz Glaser je na podlagi ohranjene legende napis uspešno rekonstruiral. Napis je latinski in se glasi: † HIC QVIESCIT DOMICIANVS DUX QVI KAROLI IMP TEMPORIBVS PAGANITATEM DEVICIT ET POPVLVM AD FIDEM CONVERTIT (Tukaj počiva vojvoda Domicijan, ki je v času cesarja Karla premagal pogane in ljudstvo spreobrnil k veri).

Iz napisa izhaja, da je Domicijan živel še leta 800, ko je bil Karel Veliki kronan za cesarja (Karoli Imp. temporibus). Izraz «premagal pogane» (paganitatem devicit) se očitno nanaša na Domicijanov zgled, kot je naveden v njegovi legendi. S svojim zgledom je karantansko ljudstvo spet pridobil za vero (ad fidem convertit). Zakaj poseg bavarske vojske, ki je za časa vojvode Valhuna (772) zatrla poganski upor v Karantaniji, je nedvomno zapustil veliko nezaupanje do krščanstva. Samo zgled priljubljenega voditelja je pri ljudstvu znova povrnil zaupanje.

O najdbi kosa Domicijanovega nagrobnika, ki je nadvse pomembna za slovensko zgodovino, slovenski tisk in tv niso poročali. Niti verski list Družina. Presenetljivo je, ali pa gre samo za naključje, da najdba tega kosa, ki potrjuje obstoj vojvode Domicijana, sovpada z mesecem in letom, v katerem so države Evrope skupno priznale samostojno Slovenijo. (Več o karantanskih svetnikih v knjigi avtorja tega članka: Slovenski svetniki 2000, in na www.carantha.net)

 

Razlaga k slikam po zaporedju:

(1) Sv. Domicijan z vojvodskim klobukom na glavi, soha iz 15. stol. (Muzej v Millstattu)
(2) Sv. Domicijan in sv. Modest na milostni podobi z Gospe Svete (18.stol.)
(3) Baročna steklena skrinja v kapeli sv. Domicijana v Millstattu (1716) z njegovimi posmrtnimi ostanki
(4) “Poveličanje sv. Domicijana”, baročna freska v kapeli mestnega gradu v Celovcu (naslikal J. F. Fromiller, ok. 1734)
(5) Kamen z ostankom Domicijanovega napisa, ki so ga našli leta 1992
(6) Napis na Domicijanovem nagrobniku (okoli 802 pr. Kr.), rekonstruiral arh. Fr. Glaser.

NA VRH          NAZAJ          DOMOV


 
    SLOhosting.com priporoča :